Nikoli, ampak res nikoli si ne bi mislila, da bomo kupili SmartTV. Če tako pogledaš, naj bi bilo to drago - mislim, kako ne bilo, če ima pa internet? Ampak očitno ni bilo, saj drugače moj ati tega definitivno ne bi kupil, ker bi to pač malo presegalo družinski proračun. In zdaj se sprašujem: Če ni bilo drago, kako je lahko kvalitetno? Ampak nehala bom razglabljati o tako neumnih stvareh kot je SmartTV. To je preprosto preveč plehko.
Trudim se razmišljati o ničemer. Pa mi ne uspeva. Poskušam potlačiti spomine na njegovo hojo, kretnje, glas. Na način, kako zamahne s svojimi dolgimi lasmi, kako se nasmehne, kako... In jaz naj bi ga pozabila? Raje umrem. Ampak mogoče mi je lažje, ker je v tem tudi moja najboljša prijateljica. Ja, zatreskale smo se v istega, pa kaj? Konec koncev tako ali tako nobena nima možnosti pri njem, torej posledično tudi ni možnosti, da bi se skregale ali kaj podobnega. In res je krasno imeti nekoga, s komer o njem sanjarim, se mu smejim, ga občudujem, poveličujem ipd. Ni moj malik, nekaj, kar bi častila, vendar mi pomeni veliko. Ne samo po videzu (čeprav je res da je hudoooo dober), temveč tudi kot oseba, on sam. Če bi vedel, kaj vse počneva zaradi njega, kako se zjočeva ob vsaki ljubezenski pesmi, kako znoriva vsakič ko ga vidiva. Zakaj? Zakaj je moral prejšnji petek končati deveti razred? Življenje ni fer in tudi nikoli ne bo, ljubezen pa še manj.
Sem pa zadnje dni presenetljivo dobro. V petek smo imeli razredni piknik, ki je bil fantastičen, vreme je bilo krasno in manjkala sta samo 2 - dosežek za nas. Bili smo sami, samo starši moje najboljše prijateljice - druge, ne tiste s katero sva skupaj v isti žalosti - so bili z nami, ker smo bili pač na njihovi posesti. Včeraj sem bolj ali manj poležavala doma, ni se mi dalo premakniti riti ven, danes pa od sedme zjutraj prav tako. Bog, kako sem lena.
Do you have to have a reason for loving? by Brigitte Bardot
Ni komentarjev:
Objavite komentar